Fotke Kyoto in Miyajima

zdrav Japonski obrok :)

Na Miyajimi

 kakšen razgled!

Tokyo ponoči

dva hosta 

Ja to se zgodi če človek zamudi zadnji vlak. In se potem sprehaja po Tokiju sredi noči, ker ni šanse, da bi prišel domov prej kot pa pride naslednji vlak (se pravi od 1h do 4h ponoči). Zanimivo doživetje, ni kaj :)

Fotke, KONČNO

Bolje pozno, kot nikoli

Ja, vem kar potuhnile smo se zadnji teden potovanja. Ampak to je le posledica tega, da smo se podale v Japonsko divjino brez dostopa do interneta! Ker se je pa vmes zgodilo marsikaj zanimivega bomo poskusile objaviti kaj za nazaj.
Sedaj smo seveda že vse varno nazaj doma.

 Po Tokiju smo šle po dve in dve, ker sva s Špelo šli malo bolj na divje, spali sva v kempih, pred terminalom a trajekt, pri ljudeh,ki so se naju usmilili... (no, to je bilo samo enkrat, ko sva prišli nazaj v Osako in zamudili zadnji vlak). Spravili sva se na otok Yakushimo, ki je otok s premerom 25 km, znan po cudoviti naravi, veliko padavinah in tem da ima svojo lastno vrsto cedre in opic. Slednjih na zalost nisem videla, vendar sem na trajektu spoznala študentko biologije, ki se je ravno odpravljala na poletno delo. Na otoku bo 2 tedna v gorah poslusala opice. Lahko verjamete, da sem ji bila presneto fouš.

Špelin in Metin šotor v kempu na Yakushimi (otok južno od Kjuša, do katerga sva se vozili osem ur s šinkansenom in še štiri s trajektom :)

Meta gre skozi gozd princese Mononoke (ja, MIyazaki se je zgledoval po Yakushimi!)

Najstarejsa cedra na Jakushimi (cenjena od 2300 do 7200 let!) do nje sem hodila od 6h zjutraj do 9h, v vodicu pa pise 5 ur, Japonci so res dokaj pocasni, ni kaj! 

Pogled na morje iz kempa in ja to je sonci VZHOD, nekateri smo pac zgodnje narave

Potem ko sva se s severno-vzhodnega dela otoka prestavile da severno-zahodni del, kjer sva se namakale v kristano čisti vodi.

Spuščanje želv

Še en sonci zahod

Jutranji sprehod ob reki Yoggo, vmes je malo padal dež.

To je za zdaj vse, ko dobim fotke od Anje in Neže jih bom dodala kjer bo treba, mogoče sledi še kašna objava. Če ne boste pa tako ali tako vsi še kakšne pol leta morali poslušati o dogodivščinah z Japonske, če se srečamo. Že v naprej se opravičujem, če bom kaj ponavljala zgodbe.

Naše letalo na Brniku

Nazaj v Sloveniji

Metin sebicni dan :) 13.8.

Danes sem si sebicno privoscila predstavo Fantoma iz opere. Zjutraj sem vstala, se oblekla in sla na metro do Ginze. Tam sem sla v Takarazuka teater, karto sem si kupila ze prej. Takarazuka teater je nekaj povsem posebnega. Obstaja samo na Japonskem. Ustanovili so jo leta 1913 in v tem gledaliscu, ki se specializira za mjuzikle, nastopajo samo zenske. Uprizarjajo nekoliko melodramaticne igre z zelo bogato kostumografijo in scenografijo.
Moram priznati, da sem bila popolnoma prevzeta. Vidi se, da so vse igralke tudi zelo dobre pevke in plesalke. Peli so v zivo in bilo je neverjetno. Sploh glavna junkinja (Fantom seveda) je imela glas, da dol pades. Zacelo se je ob 11h in ob 12:15 je bilo pol ure premora. Seveda sem med premorom morala stati v vrsti za zensko stranisce (ki je bilo enosmerno urejeno, zelo prakticno je bil drug vhod kot izhod). Med cakanjem v vrsti sem iz cistega dolgcasa zacela pogovor s punco (Yunko), ki je cakala poleg mene. Ko sem ji povedala s kod sem in kako sem prisla do tega teatra, me je vprasala kje sedim in ker je imela boljsi sedez kot jaz, je zamenjala z mano! Je rekla, da gre naslednji teden se enkrat gledat isto predstavo (nastopa njena najljubsa igralka) jaz pa najbrz ne bom vec videla nobene predstave. Vsaj sedaj ne, za naprej ne vem. Tako da sem drugi del sedela veliko blizje. Bilo je res noro! Po pravici povedano so se mi celo malo orosile oci, ehm... Vendar se je po celi dvorani slisalo smrkanje, tako da nisem bila edina. Hecno je bilo, da so imeli po tragicnem koncu se tocke, kjer so igralke prisle seenkrat na oder in odigrale in odpele solo tocke. Zelo lep konec predstave. Nihce ni odsel iz dvorane ves objokan, saj so se posteno naploskali in nasmejali. Nasploh mi je bilo zelo vsec in ce bom se kdaj na Japonskem zagotovo vrnila v ta Teater.
Po predstavi sem sla z Yunko v trgovino s slikami in DVDji in si kupila CD :) Bilo je res zabavno in klepetali sva do pol 7h zvecer!

Shinjuku in Harajuku 8.8.

Danes smo si ogledamodern deli del Tokija. Trgovine z elektroniko, knjigami, fancy cunjami... V SHinjuku. sle smo tudi na razgledno nadstropje v Government building od koder smo si lahko ogledale cel Tokijo. Potem smo skozi park, ki je izgledal bolj kot gozd sle do Harajuka, kier smo se nagledale vseh moznih in nemogocih trgovin, popoularnih z japonsko mladino. Od posterjev z idoli do gothic Lolita oblekic, skoda da Jih ni bilo mogoce probat.
Ko sva Spela in Meta zvecer kupovali sadje za zajtrk sva na stojnici prav zares zagledali kockasto lubenico! Prva v zivo! In stala je "samo" 2000¥!

Tokyo 7.8. Chiba

Danes smo se zjutraj do bile in Anjin in Nezin host nas je zapeljal skozi tunel pod Tokijskim zalivom do Chibe. Tam smo Poiskali plazo in se spravili plavat. Voda je bila super, ravno prav hladna. Mogoce malo prevec polna alg. Vse nas je malo posmodilo sonce ampak nic zato :)Okrog treh smo se spravili nazaj proti Tokiju. Ker ima Takeshijev a
Jeep moznost Odprte strehe smo jo sneli. Seveda je potem na poti nazaj zacelo liti kot iz Skafa. Ampak nic zato. Ko smo prisli v Tokijo m
Nas je Takeshi pocastil s kosilom v Italijanski restavraciji. S Spelo sva se preselili k no vim gostiteljem, celi hisi polni studentov. Zaenkrat zgleda zabavno. Spali nova na futonu kar je super. Slik se vedno ne moremo objavit.
Skoda nekatere so tok fajne...

Asakusa, Tokyo 3.8.

JR Pass, adio! Zdaj smo obsojeni na ogledovanje po mestu, ki pa je ogromno! Ker je bil Anjin in Nezin zadnji dan v hostlu v predelu Asakusa, smo se odlocile, da bomo najprej raziskale ta del Tokya. Asakusa je star predel, s starimi zgradbami (Senso-ji tempelj), ima pa tudi najvisjo stavbo na Japonskem, 634m visoki Tokyo Sky tree, ki pa ni niti malo podoben drevesu. Najprej smo si sli ogledat Senso-ji tempelj, do katerega prides po dolgi, dolgi nakupovalni ulici s 3359024 trgovinami s spominki. Na koncu ulice najprej prides do nekaksnega kotla z disecimi palckami, katerih dim naj bi bil zdravilen ce se ga nadihas. Sle smo v tempelj in na koncu skocile se do kipa stricka, ki ti prinese sreco ce ga pobozas. Ob reki smo se sprehodile do Maneki neko templja, znanega po muci z migajoco tacko, ki naj bi prinasala sreco. Nato smo skocile se cez reko do Tokyo sky tree-ja, ki pa je se v delu, tako da je cisto zagrajen. Od vsega sprehajanja smo postale lacne in sle na lov za hrano. Pristale smo v Indijski restavracijamim kjer smo pojedle in polizale vse kar smo dobile. V reviji smo zasledile da je nekje v blizini ulica, kjer najdes vse za kuhinjo in kjer prodajajo tudi znano plasticno hrano. Bilo je zelo zabavno, saj lahko kupis celo uhane in magnetke v obliki vse mogoce hrane.
Odpravile smo se nazaj, saj sta se morale Anja in Neza iz hostla seliti do couchsurferja.

couchsurfing Tokyo - iz pekla v nebesa (Neza in Anja)

...skoraj dobesedno, saj je najino trenutno stanovanje kar v triintridesetem nadstopju! Po grozni Nagoyi je to res sprememba. Najinega gostitelja sva spoznali na postaji Sinagawa, na jugu Tokya (nov predel, ki je nastal z zasutjem morja). Je zelo simpaticen in zgovoren. Med voznjo proti njegovemu stanovanju sva izvedele, da je zdravnik, bolj natancno kirurg!! V tem predelu so res same ogromne zgadbe in ko sva zagledale naso visoko visoko zgradbo sva ugotovile, da tu zivijo res "velike zivine". Ze parkiranje avtomobila je pravi znanstveno fantasticni film!! Iz stanovanja je razgled cudovit in kljub temu, da se internetna stran, preko katere sva ga spoznale imenuje couchsurfing...nama je odstopil svojo posteljo in on sam spi na kavcu :D. Edina pomankljivost je, da je samski, kar se pozna!
Ko nama je razkazal stanovanje, ki je vredno kar okoli 500.000 ameriskih dolarjev je vztrajal, da gremo se jest. Zgleda, da je tu v okolici kar znan, saj so ga vsi natakarji v restavracijah pozdravljali, na zalost pa so bile vse zasedene. Prazno mizo smo nasli v eni japonski restavraciji, kjer je bilo polno poslovnezev v belih srajckah. Medve sva narocile pijaco iz breskev on pa Soju in neko Hoppy zadevo, ki se zmesa skupaj in ima okus po pivu. Narocil je res vse mogoce in midve se nisva pretirano branile in sva poskusule vse. Ko so ili vsi krozniki prazni smo se na poti domov ustavili se v baru s kokteili, kjer smo se dobro uro klepetali. Potem pa smo se v velikem slogu z taxijem odpeljali domov! Dal nama je tudi svoj iPhone, da ga lahko kontaktirava in kljuce od svojega stanovanja.

Kusatsu ali kopanje v japonskih rovtah - 3.8.

Za zadnji dan veljavnega JR Passa smo se odlocile, da se odpravimo nekam dalec. V reviji smo odkrile zdravilni vrelec in se ob 10ih zjutraj odpravile tja. Do tja smo se peljale najprej 1 uro in pol z Shinkansenom, nato smo presedle na lokalni vlak s katerim smo se nato peljale se 2 uri, na koncu pa smo se 20 minut vozile se z avtobusom. Ze ko smo se vozile z lokalnim vlakom smo ugotovile, da smo v pravih japonskih "rovtah". Po dolgi voznji smo bile lacne in se takoj odpravile na se en okonomiyaki (ki nam ga je predlagal Lonely planet), ki smo si ga morale narediti same. Res smo odlicne kuharice! ;p S polnimi trebuhi smo sledile vonju gnilih jajc do zdravilnega vrelca sredi vasi. Nato smo si izbrale enega izmed mnogih Onsenov (vrelci), da bi si povrnile moci od napornega in bolecega spusta s Fuji-ja. Bilo je res cudovito in sproscujoce. Na Japonskem je to res druzinska tradicija, saj sem prihajajo na izlete cele druzine. V slacilnici imajo tudi masazne stole, fene, palcke za usesa, glavnike, cistilne tonike za obraz in celo nekaj za lase. Vse ciste in disece (ne po gnilih jajcih) smo se odpravile do avtobusa, ki smo ga zamudile, zato smo se odpravile se malo po trgovinah medtem ko smo cakale na naslednjega. Sledila je dolga voznja nazaj do Tokya, med katero smo do konca porabile 8gb spominsko kartico za fotoaparat (ja, caka vas ogromno slik ko pridemo nazaj) in navezale stike z zelenim hroscom na tleh vlaka.

Tokyo day 1 - Nikko 2.8.

Ker smo zelele popolnoma izkoristiti JR pass smo se odlocile, da se bomo kjub "musklfibru" podale v Nikko. Ker smo bile res potrebne spanca smo se dobile sele ob 11 in se kljub ogromni postaji in mnozici ljudi uspele najti. Njprej smo se usedle na shinkansen in nato prestopile na lokalni vlak. Tako da smo v Nikko prisle sele ob dveh (kar na japonskem ni ravno dobra novica glede na to, da se vse zapira ob petih). Brez odlasanja smo se odpravile proti templjem in si uspele pravocasno vse pogledati. Nikko je res cudovit in templji so zelo pisani, pravi japonski Barok. Potem smo se pocasi odpravile nazaj v Tokyo...seveda pa smo se prej ustavile se na sobi. Prisle smo tudi do zakjucka, da je Japonska majhna, saj smo v Nikku srecale Havajcana, ki smo ga spoznale v hostlu pod Fujijem.
Zvecer sva Anja in Neza dobile "darilo" od starega americana, ki je Anji podaril kovance za pachinko (cel pol literski tetrapak mleka :D).

Izvedele smo tudi da je bil v noci ko smo plezale na Fuji v Tokyu mocan potres (se dobro da se Fuji ni tresel, ker bi z njega pocepale kot muhe).

Slike sledijo....(ker jih trenutno ne moremo naloziti)

Fuji, osvojen! 31.7-1.8.

Zive in zdrave prisle iz Fujija. Vsi so nas strasili, pa se je izkazalo, da je nas Triglav hujsi. Sicer je dolga pot in kar nekaj casa hodis v strjeni koloni, pa tudi mraz je, ampak ni pa naporna hoja. Se najhujsi je spust, ki traja in traja. Tudi gor smo prisle prej, kot pa je povprecen cas (rabile smo 5 ur) in po pravici povedano smo sle zeloo pocasi in previdno. Startale smo tradicionalno, se pravi ob 10h ponoci, tako da smo ujele zoncni vzhod. No, v resnici smo se kaksno uro zmrzovale na vrhu, ker smo bile prezgodaj. Hvalabogu imajo ob kraterju postavljene avtomate s pijaco (!) in to celo vroco, tako da smo si privoscile topel caj in kavo. 

Pogled od zgoraj pa je cudovit. Imele smo tudi blazno sreco z vremenom, saj je bilo od 6 postaje navzgor (zacnes pri 5 in gres do vrha, ki je 10 postaja) jasno in smo vso pot gledale zvezde in videle kar nekaj utrinkov in eno letalo.

Sedaj gremo najbrz v onsen, potem pa v Tokio. *popravek, onsen je bil zaseden, ker so se kopat pripeljali neki solarcki... tako, da smo dobile samo tus (buhu).

Fotke sledijo (upamo)

Couchsurfing pekel v Nagoyi, 26 & 27. 7

Neza in Anja sva v Nagoyi po uspesni in dobri prvi couchsurfing izkusnji navduseno cakali na drugo v Nagoyi, kjer sva tudi nameravali speci potico.
Uspesno sva nasli postajo na kateri smo bili zmenjeni vendar nama ni uspelo vzpostaviti linije z zensko pri kateri naj bi spali dve noci. Najprej sva za pomoc vprasali starcka na postaji, po neuspesnem iskanju hise pa sva zavili v bliznjo trgovino in napadle staro gospo, ki nama je z navdusenjem pomagala. Ker so japonski naslovi tako zapleteni, da jih se oni sami ne znajo razbrat je z veseljem zavrtela stevilko s svojim mobitelom in tako priklicala najino zensko. Cez kaksnih 5 minut sta pred trgovino pritekli dve majhni deklici in naju odpeljali do "ucilnice" kjer sva nato preziveli 2 noci... komaj. Ucilnica je bila zelo majhna in zelo razmetana pa se po bencinu je smrdela. WC je bil na strbunk (Vegrad), tusirat pa sva se mogle it v njeno "cigansko" hiso. Da se ne bo slisalo prevec nesramno, res je bila zelo majhna, razmetana in nisi imel kam stopit ker je bilo toliko stvari vsepovsod (kot tiste oddaje na TV ko ljudje zbirajo stvari in se jih potem ne znajo znebit). Ze takoj sva vedele da potice tu ne bova mogle pect saj se normalnega stedilnika ni imela. Noc sva prespale na tleh, na svinjskih spalnih vrecah in komaj cakale na jutro. Zjutraj naju je najina gostiteljica prijazno zapeljala do zelezniske postaje ter nama hotela za cel dan pustiti svojo 6 letno hcerko in njeno prijateljico. Vendar se je Anja mojstrsko izmazala.
Med ogledovanjem muzejev sva premisljevale, da bi "pobegnile" in se pridruzile Meti in Speli v Manga cafe-ju, vendar sva se na koncu odlocile da bova pretrpele se zadnjo noc tam. Do njene hise sva prisle okoli osme ure in nasle Yasming (njena hci) samo ob gledanju animejev. Najina gostiteljica bi se morala vrniti do pol devetih ampak je prisla sele okoli enajste ure, tako da sva morale med tem casom medve zabavati njeno hcerko. Vmes smo jo skusali priklicati tudi na njen telefon ampak seveda neuspesno. Ko je koncno prisla domov sva pohiteli v najino "spalnico", si naredili lezisce na tleh in zgodaj zjutraj koncno pobegnile.
Drugace je bila najina gostiteljica prijazna in zanimiva, pogoji za sprejemanje ljudi v svoj dom pa niso ravno dobri. (zadnjo noc nama je celo pokazala, da je kupila neka sredstva proti scurkom -.-)

Kawaguchiko 30.7.

Danes smo se malo hodile po Takayami. Ogledale smo si trznico in si privoscile breskve in ringloje (mmm!). Potem smo se zbasale na vlak in peljale do Nagoye kjer smo skocile na shinkansen do Mishime. Od tam pa z busom do Kawaguchiko. Tukaj bomo prespale in se jutri zvecer povzpele na Fuji. Zaenkrat je vreme bolj mokro. Upamo da se bo jutri zjasnilo, ker v dezju ne bomo lezle na Fuji, saj nismo samomorilsko navdahnjene.

Shirakawa-go 29.7.

Danes smo se zjutraj zbudile na tleh, haha in se pocasi pobrale in odpravile na avtobus za Shirakawa-go. To je ljubka majhna vas v kateri se vedno najdes s slamo pokrite hise. Seveda so zascitene in seveda je povsod polno turistov. Predvsem japonskih. Hise imajo vse zelo strme strehe, saj imajo pozimi veliko snega. Za prekrivanje ene od slamnatih streh je potrebno okoli 200 ljudi in traja kaksne dva dneva. V eno od teh starih kmeckih his smo sle celo pogledat, ima 5 nadstropij. Bilo nam je vsem zelo vsec in Anja je na glas razmisljala o selitvi sem. Ko smo se nagledale smo sle nazaj na avtobus za Takayamo. Tukaj smo okrog petih napadle gostilno, ki se je ravno odprla in narocile vse mogoce, saj smo bile sestradane. Fotke (hrane in ostalega) bomo se objavile.
Vse smo malo zivcne, saj sta le se 2 dneva do Fuji-ja!

Takayama oziroma balzam za duso 28.7.

Danes smo sle na "sightseeing" vlak (povedali so mimo cesa se vozimo) iz Nagoye v Takayamo. Takoj ko se je zacela spreminjati pokrajina in arhitektura smo vedele, da gredo stvari na bolje. Nagoya nam namrec ni bila naklonjena. Ogledale smo si muzej sodobne in moderne umetnosti, ki je bil v redu. Sploh en Nagoyaski slikar, ki je ustvarjal v 70ih je bil kul. Hotele smo se v muzej znanosti (nekaj takega kot hisa eksperimentov samo ene 20x vecje), ki ima najvecji planetarij na svetu. Seveda smo hotele noter, vendar se je izkazalo, da je vse razprodano. Tako da smo se pac guzvale med otroci na raznih poucnih igralih. Saj je bilo vse v japonscini in smo en drek razumele.
Potem nas je pa se ujel dez in smo kaksnih 20 minut stale pod streho pred trgovino, da se je najhuje zlilo.
Danes smo torej veliko bolj srecne :) Takayama je cudovito majhno mesto (se pravi je stari del priblizno tako velik kot center Ljubljane) obdano z gozdnatimi hribi. Polno je starih ulic s trgovinami v katerih prodajajo cudovite izdelke obrti in na vsake toliko tudi cudovit kic. Morale smo se res bremzati, da ne bi kupile vsega, kar nam je vsec, saj nas caka se dolga pot in bomo morale vse nositi. Poskusile smo sake in miljavznt krekerjev (sploh tisti s kostanjem so bozanski) in sojinih bonbonov z vsemi mogocimi okusi. Najbrz v trgovinah najbolj sovrazijo taksne kot smo me, saj je ocitno da smo samo firbcne in ne bomo nicesar kupile. Anja in Meta sta celo dobili za poskusit "sladoled" iz domacih breskev, mmm!
Tudi jedle smo fino, v klece in iz kupa posodic. Bomo dodale fotke, takoj ko staknemo kaksen kabel. Nas hostel pa je sploh nekaj super! Je namrec del templja in bomo spale na tatamijih v sobi z drsnimi vrati, ki je cisto blizu oltarja. Poleg tega imamo pogled na notranji vrticek. Tudi tu bomo objavile slike takoj ko bo mozno. Zraven oltarja pa je stopnisce po katerem gres v temi navzdol in potem tipas po steni okrog, ce najdes kljucavnico naj bi imel sreco. Kar zanimiva izkusnja, ker ne vidis absolutno nic. No, vsaj to da bi v kaj stopil ni treba skrbeti, ker so japonci nenaravno cisti.

Nagoya 27.7.

Meta in Spella sva uspesno preziveli noc v manga kaficu. Sicer sva sedaj malo polomljeni, ker se tukaj pac ne da prav zelo razkomotiti. Je pa vseen bolje kot noc na ulici, postaji, klopci.

Manga kissa 26.7.

Spella in Meta sva pristali v Manga Kissa, oziroma 24 urnem kaficu z internetom in dostopom do mang. Tukaj sva ker se clovek, ki naj bi naju gostil ni prikazal. Hvalabogu smo popoldne nasle ta kraj in lahko sedaj tukaj taboriva. Imava tus, kopalnico, 4 kvadratne metre prostora, racunalnik, TV, kolekcijo mang in revij in dostop do zastonj pijace in hrane (ki ni zastonj). Tukaj bova prevetrili tole noc, placano imava do 10h zjutraj in ce ne bova mogli normalno spati bo zjutraj v Nagoyi kaksen clovek manj (mwahaha).
Tisti nesojeni gostitelj pa si je prisluzil prekletstvo za 15 generacij naprej in nazaj :)

NO, saj v resnici nisva tako besni, tudi tole je zanimivo dozivetje in edinstveno japonsko je tudi. Trenutno sicer iz sosednjega kvadratka prihajajo cudni zvoki, tako da bova poskusali pogledat kaksen film, da se vmes konca...

 kot rožca?

Res je bilo mejčkno.

Hamamatsu 25.7. in Shizuoka 26.7.

Ker ima Spela japonske znance v Hamamatsu-ju smo se vceraj ustavile tam. Prisle smo na postajo okrog enih, kjer nas je Sato pocakal in z avtom zapeljal do tovarne Unagi pit (v resnici zgleda bolj kot kaksen kreker/keks) se pravi pit z jeguljo, po kateri je Hamamatsu znan. Po tem ko smo gledale kako pecejo in pakirajo, pa nas je peljal k sebi domov. Ves cas ko smo se vozili je njegova zena kuhala za nas. Bilo je fenomenalno :) Riz, nori alge, vlozena zelenjava, sveze kumare, edamame, pivo Asahi, jegulja pripravljena na prav poseben nacin, miso juha, nepoznana kumari podobna vendar grenka zelenjava kuhana s tofujem, tofujevi zepki z rizem, tuna, sladki krompir in korenje. Povrhu pa se lubenica (ki je tukaj blazno razkosje, pojma nimate kako se imate doma fino, ko jo lahko kupite 4 kg prakticno vsak dan ce se vam zlusta) in sladoled. V glevnem najedle smo se kot ... ne vem kaj, zelo v glavnem.
Ima tudi zelo ljubki hcerki!
Potem smo se poslovile in odkotalile po dve in dve k svojim kavc gostiteljem. Spella in Meta sva se dobili z Aki iz HongKonga, ki tukaj tranira jujitsu. Skupaj smo se malo posedele v turskem baru in se smejale pijanim americanom. Potem smo se spravile domov (peljala nas je Akijina prijateljica) pod tus in spat.
Slike sledijo.

Danes, 26.7. smo se spet dobile s Satojem. Zjutraj nam je castil kavo (nenehno nas casti,　ｐrav slabo vest imamo vse povrsti) nato pa smo hoteli na razgledno tocko pogledat Fuji, vendar smo videle le del gore, ker je oblacno. Peljal nas je tudi na ogled nekega budisticnega srecanja, ki pa se nam je vsem zdel podoben kaksni sekti in smo bile kar vesele ko smo spet obule cevlje in se pobrale ven. Potem je sledila se ena pojedina, saj nas je peljal v Italijansko restavracijo, kjer placas vstopnino in jes kar hoces. Bilo je res dobro, ceprav bi po pravici povedano najbrz imele vec od tega, ce bi nas peljal v kaksno navadno japonsko restavracijo. Ampak ne mu tega povedat! Sedaj smo v Manga kafeju v Nagoyi in cez nekaj minut nam potece placana ura. Ful je fino ker imamo zenske tukaj toliko ceneje! Moski za eno uro odstejejo 388 jenov me pa le 100 :P

Miyajima 24.7.

na trajektu

Imele bomo sreco!

tukaj se ne vidi kaksen klanec je bil

Genki desu ne?

razgled

hlajenje glave

Polne energije...

se toplo pecivo s cokolado

in anko pasto

simpaticna restavracija kjer so naredili hudicevo dober okonomiyaki

lustn natakar zaradi katerega smo hitreje pile vodo

mmm... okonomijaki

ja, to so ribe!!!

Ribe so si privoscile Anjo in Meto (ki je zgleda bolj okusna)

Danes smo se zjutraj sprehodile do tramvaja s katerim smo se zapeljale na vlak, ki nas je dostavil do trajekta za otok Miyajima. Ta je znan predvsem po toriju, ki se nahaja sredi zaliva in je ob oseki dosegljiv pes, drugace pa izgleda, kot da lebdi na vodi. Ker smo prisle dovolj zgodaj smo se sprehodile skozi in si s tem pridobile veliko srece. Potem smo se skozi park odpravile na Miasen. Seveda smo sle po daljsi poti polni stopnic, da je Anja skoraj spustila duso. Vmes smo se povzpele se na razgledno tocko od koder smo videle kam se moramo prit. Bilo je zelo naporno in hkrati zelo lepo. Potem smo se ustavile se v templju, kjer gori ogenj, ki naj ne bi ugasnil ze odkar ga je Kobo daishi tam pustil prizganega. Tam smo si postregle z vodo, ki se kuha nad njim in naj bi ozdravila vse telesne tegobe. Zgleda je delovala saj smo nazaj sle veliko lazje. Med spustom si je Meta v slapu splaknila glavo in ogledale smo si se pagodo.
Ker smo bile lacne (hodile smo 4 ure!) smo zacele iskati hrano. Ker je Hiroshima znana po okonomijakiju z nudli smo si v simpaticni restavraciji privoscile velike porcije. Bilo je tako dobro! Pa se simpaticnega natakarja so imeli. Ko smo hodile med turisticnimi trgovinami smo zagledale trgovinico, kjer si si lahko namocil noge v akvarij ribic, ki so jih potem grizljale. Obcutek je po prvem soku prav prijeten. Se je pa izkazalo, da so Metine capoeiristicne okoncine ocitno bolj okusne od Anjinih urejenih stopal. Potem sta si Anja in Spela kupili se palcke in etuije za njih in pocasi smo se odpravile nazaj na trajekt in vlak. Na tramvaj pa ne, ker smo sle raje pes in vmes poiskale trgovino kjer sta si Anja in Neza kupili kosmice (ki sta jih iskali po vseh trgovinah v Hiroshimi), Meta pa je celo dobila jabolka, ki niso stala 300 jenov.