nedelja, 31. julij 2011

Fuji, osvojen! 31.7-1.8.

Zive in zdrave prisle iz Fujija. Vsi so nas strasili, pa se je izkazalo, da je nas Triglav hujsi. Sicer je dolga pot in kar nekaj casa hodis v strjeni koloni, pa tudi mraz je, ampak ni pa naporna hoja. Se najhujsi je spust, ki traja in traja. Tudi gor smo prisle prej, kot pa je povprecen cas (rabile smo 5 ur) in po pravici povedano smo sle zeloo pocasi in previdno. Startale smo tradicionalno, se pravi ob 10h ponoci, tako da smo ujele zoncni vzhod. No, v resnici smo se kaksno uro zmrzovale na vrhu, ker smo bile prezgodaj. Hvalabogu imajo ob kraterju postavljene avtomate s pijaco (!) in to celo vroco, tako da smo si privoscile topel caj in kavo. 
Pogled od zgoraj pa je cudovit. Imele smo tudi blazno sreco z vremenom, saj je bilo od 6 postaje navzgor (zacnes pri 5 in gres do vrha, ki je 10 postaja) jasno in smo vso pot gledale zvezde in videle kar nekaj utrinkov in eno letalo.
Sedaj gremo najbrz v onsen, potem pa v Tokio. *popravek, onsen je bil zaseden, ker so se kopat pripeljali neki solarcki... tako, da smo dobile samo tus (buhu).
Fotke sledijo (upamo)

sobota, 30. julij 2011

Couchsurfing pekel v Nagoyi, 26 & 27. 7

Neza in Anja sva v Nagoyi po uspesni in dobri prvi couchsurfing izkusnji navduseno cakali na drugo v Nagoyi, kjer sva tudi nameravali speci potico.
Uspesno sva nasli postajo na kateri smo bili zmenjeni vendar nama ni uspelo vzpostaviti linije z zensko pri kateri naj bi spali dve noci. Najprej sva za pomoc vprasali starcka na postaji, po neuspesnem iskanju hise pa sva zavili v bliznjo trgovino in napadle staro gospo, ki nama je z navdusenjem pomagala. Ker so japonski naslovi tako zapleteni, da jih se oni sami ne znajo razbrat je z veseljem zavrtela stevilko s svojim mobitelom in tako priklicala najino zensko. Cez kaksnih 5 minut sta pred trgovino pritekli dve majhni deklici in naju odpeljali do "ucilnice" kjer sva nato preziveli 2 noci... komaj. Ucilnica je bila zelo majhna in zelo razmetana pa se po bencinu je smrdela. WC je bil na strbunk (Vegrad), tusirat pa sva se mogle it v njeno "cigansko" hiso. Da se ne bo slisalo prevec nesramno, res je bila zelo majhna, razmetana in nisi imel kam stopit ker je bilo toliko stvari vsepovsod (kot tiste oddaje na TV ko ljudje zbirajo stvari in se jih potem ne znajo znebit). Ze takoj sva vedele da potice tu ne bova mogle pect saj se normalnega stedilnika ni imela. Noc sva prespale na tleh, na svinjskih spalnih vrecah in komaj cakale na jutro. Zjutraj naju je najina gostiteljica prijazno zapeljala do zelezniske postaje ter nama hotela za cel dan pustiti svojo 6 letno hcerko in njeno prijateljico. Vendar se je Anja mojstrsko izmazala.
Med ogledovanjem muzejev sva premisljevale, da bi "pobegnile" in se pridruzile Meti in Speli v Manga cafe-ju, vendar sva se na koncu odlocile da bova pretrpele se zadnjo noc tam. Do njene hise sva prisle okoli osme ure in nasle Yasming (njena hci) samo ob gledanju animejev. Najina gostiteljica bi se morala vrniti do pol devetih ampak je prisla sele okoli enajste ure, tako da sva morale med tem casom medve zabavati njeno hcerko. Vmes smo jo skusali priklicati tudi na njen telefon ampak seveda neuspesno. Ko je koncno prisla domov sva pohiteli v najino "spalnico", si naredili lezisce na tleh in zgodaj zjutraj koncno pobegnile.
Drugace je bila najina gostiteljica prijazna in zanimiva, pogoji za sprejemanje ljudi v svoj dom pa niso ravno dobri. (zadnjo noc nama je celo pokazala, da je kupila neka sredstva proti scurkom -.-)

Kawaguchiko 30.7.

Danes smo se malo hodile po Takayami. Ogledale smo si trznico in si privoscile breskve in ringloje (mmm!). Potem smo se zbasale na vlak in peljale do Nagoye kjer smo skocile na shinkansen do Mishime. Od tam pa z busom do Kawaguchiko. Tukaj bomo prespale in se jutri zvecer povzpele na Fuji. Zaenkrat je vreme bolj mokro. Upamo da se bo jutri zjasnilo, ker v dezju ne bomo lezle na Fuji, saj nismo samomorilsko navdahnjene.

petek, 29. julij 2011

Shirakawa-go 29.7.

Danes smo se zjutraj zbudile na tleh, haha in se pocasi pobrale in odpravile na avtobus za Shirakawa-go. To je ljubka majhna vas v kateri se vedno najdes s slamo pokrite hise. Seveda so zascitene in seveda je povsod polno turistov. Predvsem japonskih. Hise imajo vse zelo strme strehe, saj imajo pozimi veliko snega. Za prekrivanje ene od slamnatih streh je potrebno okoli 200 ljudi in traja kaksne dva dneva. V eno od teh starih kmeckih his smo sle celo pogledat, ima 5 nadstropij. Bilo nam je vsem zelo vsec in Anja je na glas razmisljala o selitvi sem. Ko smo se nagledale smo sle nazaj na avtobus za Takayamo. Tukaj smo okrog petih napadle gostilno, ki se je ravno odprla in narocile vse mogoce, saj smo bile sestradane. Fotke (hrane in ostalega) bomo se objavile.
Vse smo malo zivcne, saj sta le se 2 dneva do Fuji-ja!

četrtek, 28. julij 2011

Takayama oziroma balzam za duso 28.7.


Danes smo sle na "sightseeing" vlak (povedali so mimo cesa se vozimo) iz Nagoye v Takayamo. Takoj ko se je zacela spreminjati pokrajina in arhitektura smo vedele, da gredo stvari na bolje. Nagoya nam namrec ni bila naklonjena. Ogledale smo si muzej sodobne in moderne umetnosti, ki je bil v redu. Sploh en Nagoyaski slikar, ki je ustvarjal v 70ih je bil kul. Hotele smo se v muzej znanosti (nekaj takega kot hisa eksperimentov samo ene 20x vecje), ki ima najvecji planetarij na svetu. Seveda smo hotele noter, vendar se je izkazalo, da je vse razprodano. Tako da smo se pac guzvale med otroci na raznih poucnih igralih. Saj je bilo vse v japonscini in smo en drek razumele.
Potem nas je pa se ujel dez in smo kaksnih 20 minut stale pod streho pred trgovino, da se je najhuje zlilo.
Danes smo torej veliko bolj srecne :) Takayama je cudovito majhno mesto (se pravi je stari del priblizno tako velik kot center Ljubljane) obdano z gozdnatimi hribi. Polno je starih ulic s trgovinami v katerih prodajajo cudovite izdelke obrti in na vsake toliko tudi cudovit kic. Morale smo se res bremzati, da ne bi kupile vsega, kar nam je vsec, saj nas caka se dolga pot in bomo morale vse nositi. Poskusile smo sake in miljavznt krekerjev (sploh tisti s kostanjem so bozanski) in sojinih bonbonov z vsemi mogocimi okusi. Najbrz v trgovinah najbolj sovrazijo taksne kot smo me, saj je ocitno da smo samo firbcne in ne bomo nicesar kupile. Anja in Meta sta celo dobili za poskusit "sladoled" iz domacih breskev, mmm!
Tudi jedle smo fino, v klece in iz kupa posodic. Bomo dodale fotke, takoj ko staknemo kaksen kabel. Nas hostel pa je sploh nekaj super! Je namrec del templja in bomo spale na tatamijih v sobi z drsnimi vrati, ki je cisto blizu oltarja. Poleg tega imamo pogled na notranji vrticek. Tudi tu bomo objavile slike takoj ko bo mozno. Zraven oltarja pa je stopnisce po katerem gres v temi navzdol in potem tipas po steni okrog, ce najdes kljucavnico naj bi imel sreco. Kar zanimiva izkusnja, ker ne vidis absolutno nic. No, vsaj to da bi v kaj stopil ni treba skrbeti, ker so japonci nenaravno cisti.

torek, 26. julij 2011

Nagoya 27.7.

Meta in Spella sva uspesno preziveli noc v manga kaficu. Sicer sva sedaj malo polomljeni, ker se tukaj pac ne da prav zelo razkomotiti. Je pa vseen bolje kot noc na ulici, postaji, klopci.

Manga kissa 26.7.



Spella in Meta sva pristali v Manga Kissa, oziroma 24 urnem kaficu z internetom in dostopom do mang. Tukaj sva ker se clovek, ki naj bi naju gostil ni prikazal. Hvalabogu smo popoldne nasle ta kraj in lahko sedaj tukaj taboriva. Imava tus, kopalnico, 4 kvadratne metre prostora, racunalnik, TV, kolekcijo mang in revij in dostop do zastonj pijace in hrane (ki ni zastonj). Tukaj bova prevetrili tole noc, placano imava do 10h zjutraj in ce ne bova mogli normalno spati bo zjutraj v Nagoyi kaksen clovek manj (mwahaha).
Tisti nesojeni gostitelj pa si je prisluzil prekletstvo za 15 generacij naprej in nazaj :)

NO, saj v resnici nisva tako besni, tudi tole je zanimivo dozivetje in edinstveno japonsko je tudi. Trenutno sicer iz sosednjega kvadratka prihajajo cudni zvoki, tako da bova poskusali pogledat kaksen film, da se vmes konca...


 kot rožca?

Res je bilo mejčkno.

Hamamatsu 25.7. in Shizuoka 26.7.

Ker ima Spela japonske znance v Hamamatsu-ju smo se vceraj ustavile tam. Prisle smo na postajo okrog enih, kjer nas je Sato pocakal in z avtom zapeljal do tovarne Unagi pit (v resnici zgleda bolj kot kaksen kreker/keks) se pravi pit z jeguljo, po kateri je Hamamatsu znan. Po tem ko smo gledale kako pecejo in pakirajo, pa nas je peljal k sebi domov. Ves cas ko smo se vozili je njegova zena kuhala za nas. Bilo je fenomenalno :) Riz, nori alge, vlozena zelenjava, sveze kumare, edamame, pivo Asahi, jegulja pripravljena na prav poseben nacin, miso juha, nepoznana kumari podobna vendar grenka zelenjava kuhana s tofujem, tofujevi zepki z rizem, tuna, sladki krompir in korenje. Povrhu pa se lubenica (ki je tukaj blazno razkosje, pojma nimate kako se imate doma fino, ko jo lahko kupite 4 kg prakticno vsak dan ce se vam zlusta) in sladoled. V glevnem najedle smo se kot ... ne vem kaj, zelo v glavnem.
Ima tudi zelo ljubki hcerki!
Potem smo se poslovile in odkotalile po dve in dve k svojim kavc gostiteljem. Spella in Meta sva se dobili z Aki iz HongKonga, ki tukaj tranira jujitsu. Skupaj smo se malo posedele v turskem baru in se smejale pijanim americanom. Potem smo se spravile domov (peljala nas je Akijina prijateljica) pod tus in spat.
Slike sledijo.

Danes, 26.7. smo se spet dobile s Satojem. Zjutraj nam je castil kavo (nenehno nas casti, prav slabo vest imamo vse povrsti) nato pa smo hoteli na razgledno tocko pogledat Fuji, vendar smo videle le del gore, ker je oblacno. Peljal nas je tudi na ogled nekega budisticnega srecanja, ki pa se nam je vsem zdel podoben kaksni sekti in smo bile kar vesele ko smo spet obule cevlje in se pobrale ven. Potem je sledila se ena pojedina, saj nas je peljal v Italijansko restavracijo, kjer placas vstopnino in jes kar hoces. Bilo je res dobro, ceprav bi po pravici povedano najbrz imele vec od tega, ce bi nas peljal v kaksno navadno japonsko restavracijo. Ampak ne mu tega povedat! Sedaj smo v Manga kafeju v Nagoyi in cez nekaj minut nam potece placana ura. Ful je fino ker imamo zenske tukaj toliko ceneje! Moski za eno uro odstejejo 388 jenov me pa le 100 :P

nedelja, 24. julij 2011

Miyajima 24.7.


na trajektu



Imele bomo sreco!


tukaj se ne vidi kaksen klanec je bil

Genki desu ne?

razgled
hlajenje glave


Polne energije...
se toplo pecivo s cokolado

in anko pasto

simpaticna restavracija kjer so naredili hudicevo dober okonomiyaki
lustn natakar zaradi katerega smo hitreje pile vodo

mmm... okonomijaki


ja, to so ribe!!!

Ribe so si privoscile Anjo in Meto (ki je zgleda bolj okusna)


Danes smo se zjutraj sprehodile do tramvaja s katerim smo se zapeljale na vlak, ki nas je dostavil do trajekta za otok Miyajima. Ta je znan predvsem po toriju, ki se nahaja sredi zaliva in je ob oseki dosegljiv pes, drugace pa izgleda, kot da lebdi na vodi. Ker smo prisle dovolj zgodaj smo se sprehodile skozi in si s tem pridobile veliko srece. Potem smo se skozi park odpravile na Miasen. Seveda smo sle po daljsi poti polni stopnic, da je Anja skoraj spustila duso. Vmes smo se povzpele se na razgledno tocko od koder smo videle kam se moramo prit. Bilo je zelo naporno in hkrati zelo lepo. Potem smo se ustavile se v templju, kjer gori ogenj, ki naj ne bi ugasnil ze odkar ga je Kobo daishi tam pustil prizganega. Tam smo si postregle z vodo, ki se kuha nad njim in naj bi ozdravila vse telesne tegobe. Zgleda je delovala saj smo nazaj sle veliko lazje. Med spustom si je Meta v slapu splaknila glavo in ogledale smo si se pagodo.
Ker smo bile lacne (hodile smo 4 ure!) smo zacele iskati hrano. Ker je Hiroshima znana po okonomijakiju z nudli smo si v simpaticni restavraciji privoscile velike porcije. Bilo je tako dobro! Pa se simpaticnega natakarja so imeli. Ko smo hodile med turisticnimi trgovinami smo zagledale trgovinico, kjer si si lahko namocil noge v akvarij ribic, ki so jih potem grizljale. Obcutek je po prvem soku prav prijeten. Se je pa izkazalo, da so Metine capoeiristicne okoncine ocitno bolj okusne od Anjinih urejenih stopal. Potem sta si Anja in Spela kupili se palcke in etuije za njih in pocasi smo se odpravile nazaj na trajekt in vlak. Na tramvaj pa ne, ker smo sle raje pes in vmes poiskale trgovino kjer sta si Anja in Neza kupili kosmice (ki sta jih iskali po vseh trgovinah v Hiroshimi), Meta pa je celo dobila jabolka, ki niso stala 300 jenov.

sobota, 23. julij 2011

Sandankyo 23.7.


bila je dolga voznja

koncna postaja Sandankyo

Spela s slanico

anja s slano sladico

raj


reklama za vodo iz 7/11










kaksn gozd!!
Nas tolmun!!





Vceraj smo se iz Hiroshime odpravile na pohod po soteski Sandankyo. Ki je 60km severozahodno od Hiroshime. Do tja vozi avtobus (2 uri in pol!) in na njem so bili poleg nas pretezno samo upokojenci. Ko smo koncno dospele (okrog 12h) smo si privoscile neko cudno slankasto sladico iz riza in se spokale na pot. Bilo je cudovito in sumljivo podobno Sloveniji. Samo malo vecje in nekatere rastline so bile drugacne. Pa seveda v Sloveniji ne srecujes samo japoncev. Hodile smo celo vecnost, vendar se nam ni uspelo zgubiti, ker je pot zelo jasno oznacena in vecinoma zacementirana. Bilo je kar nekaj preprek od pajcevin pa do podrtih dreves in vode. Vendar smo vse uspesno premagale! Obrnile smo se nekje na dobrih treh cetrtinah poti, saj je bilo ze dokaj pozno in mislile smo se plavat. Pot nazaj je sla hitreje vendar ne bistveno, saj je pot nenehno gor in dol, tako da je skoraj vseeno kam gres. Pa se utrujene smo bile. Kaksne 2km od konca smo si izbrale plazo, kjer smo namocile utrujene noge. Meta pa je celo zaplavala cez reko. Oh kako pogumna je bila. Tako osvezene smo se vrnile v Sandankyo, kjer smo komaj odkrile restavracijo s sobo in kot zadnje stranke pojedle sansai (divje rastline) sobo oziroma udon v Spelinem primeru. Medtem nam je zgleda odpeljal zadnji direkt avtobus do Hiroshime, zato smo pocakale kaksne pol urce in sle na zadnji avtobus sploh, ki je peljal v Kabe (za ta kraj pred tem sploh slisale nismo, se na google maps ga nismo odkrile) in od tam z vlakom v Hiroshimo. Prisle smo pozno in pocepale kot muhe.