Sandankyo 23.7.

bila je dolga voznja

koncna postaja Sandankyo

Spela s slanico

anja s slano sladico

raj

reklama za vodo iz 7/11

kaksn gozd!!

Nas tolmun!!

Vceraj smo se iz Hiroshime odpravile na pohod po soteski Sandankyo. Ki je 60km severozahodno od Hiroshime. Do tja vozi avtobus (2 uri in pol!) in na njem so bili poleg nas pretezno samo upokojenci. Ko smo koncno dospele (okrog 12h) smo si privoscile neko cudno slankasto sladico iz riza in se spokale na pot. Bilo je cudovito in sumljivo podobno Sloveniji. Samo malo vecje in nekatere rastline so bile drugacne. Pa seveda v Sloveniji ne srecujes samo japoncev. Hodile smo celo vecnost, vendar se nam ni uspelo zgubiti, ker je pot zelo jasno oznacena in vecinoma zacementirana. Bilo je kar nekaj preprek od pajcevin pa do podrtih dreves in vode. Vendar smo vse uspesno premagale! Obrnile smo se nekje na dobrih treh cetrtinah poti, saj je bilo ze dokaj pozno in mislile smo se plavat. Pot nazaj je sla hitreje vendar ne bistveno, saj je pot nenehno gor in dol, tako da je skoraj vseeno kam gres. Pa se utrujene smo bile. Kaksne 2km od konca smo si izbrale plazo, kjer smo namocile utrujene noge. Meta pa je celo zaplavala cez reko. Oh kako pogumna je bila. Tako osvezene smo se vrnile v Sandankyo, kjer smo komaj odkrile restavracijo s sobo in kot zadnje stranke pojedle sansai (divje rastline) sobo oziroma udon v Spelinem primeru. Medtem nam je zgleda odpeljal zadnji direkt avtobus do Hiroshime, zato smo pocakale kaksne pol urce in sle na zadnji avtobus sploh, ki je peljal v Kabe (za ta kraj pred tem sploh slisale nismo, se na google maps ga nismo odkrile) in od tam z vlakom v Hiroshimo. Prisle smo pozno in pocepale kot muhe.